Etil 2-okso-2-(tiofen-2-il)acetat CAS 4075-58-5

Zaradi visoke stabilnosti tiofeni nastanejo pri številnih reakcijah, ki vključujejo vire žvepla in ogljikovodike, zlasti nenasičene. Meyerjeva prva sinteza tiofena, o kateri poroča istega leta, ko je odkril, vključuje acetilen in elementarno žveplo. Tiofeni se klasično pripravijo z reakcijo 1,4-diketonov, diestrov ali dikarboksilatov s sulfidizirajočimi reagenti, kot je P4S10, kot na primer pri sintezi tiofena Paal-Knorr. Specializirane tiofene je mogoče sintetizirati podobno z uporabo Lawessonovega reagenta kot sulfidizirajočega sredstva ali z Gewaldovo reakcijo, ki vključuje kondenzacijo dveh estrov v prisotnosti elementarnega žvepla. Druga metoda je Volhard-Erdmannova ciklizacija.

Tiofen se proizvaja v skromnem obsegu okoli 2,000 metričnih ton na leto po vsem svetu. Proizvodnja vključuje reakcijo parne faze vira žvepla, običajno ogljikovega disulfida, in vira C-4, običajno butanola. Ti reagenti pridejo v stik z oksidnim katalizatorjem pri 500–550 stopinjah.

Etil tiofen-2-glioksilat (4075-58-5) lahko imenujemo tudi etil-2-tiofeneglioksilat; Etil alfa-oksotiofen-2-acetat; etil ester tiofen-2-glioksilne kisline; Etil 2-okso-2-(2-tienil)acetat. Je nevaren, zato morate poznati ukrepe za prvo pomoč in druge. Na primer: Pri stiku s kožo: najprej izperite kožo takoj z veliko vode vsaj 15 minut, medtem ko odstranite kontaminirana oblačila. Drugič, poiščite zdravniško pomoč za čevlje. Ali v oči: Oči izpirajte z obilico vode vsaj 15 minut, občasno dvignite zgornjo in spodnjo veko. Nato kmalu poiščite zdravniško pomoč. Med vdihavanjem: odstranite stran od izpostavljenosti in takoj pojdite na svež zrak. Med tem dajte umetno dihanje ne diha. Ko je dihanje oteženo, dajte kisik. In takoj po zdravniški pomoči. Potem morate zaužiti izdelek: Izperite usta z vodo in takoj poiščite zdravniško pomoč. Opombe za zdravnika: Zdravite podporno in simptomatsko.

Poleg tega je lahko etil tiofen-2-glioksilat (4075-58-5) stabilen pri običajni temperaturi in tlaku. Ni združljiv z močnimi oksidanti, viri vžiga, močnimi kislinami, močnimi bazami in ne smete vzemite ga z nezdružljivimi materiali. Prav tako preprečite, da bi se razgradil na nevarne produkte razgradnje: dražilne in strupene hlape in pline, ogljikov dioksid, ogljikov monoksid.

Derivati ​​fosfonske kisline so bili uporabljeni pri shranjevanju energije in katalizi. Uporabljali so jih tudi pri ionski izmenjavi, enantioselektivnih interkalacijskih reakcijah in pri samosestavljanju tankih filmov, ki kažejo elektroaktivne lastnosti. Poleg tega so bile razvite tudi polielektrolitne membrane na osnovi derivatov fosfonske kisline, za katere se je pokazalo, da izkazujejo precejšnjo odpornost na temperaturo in korozijo ter na napade prostih radikalov.

Derivati ​​fosfonske kisline so zanimive spojine tudi z bolj temeljnega vidika. Pravzaprav intrinzična konformacijska prožnost njihovih hidroksilnih skupin in tudi njihova zmožnost sodelovanja v intra- in/ali medmolekularnih interakcijah tipa H-vezi, tako kot akceptorji kot darovalci, običajno povzroči zanimive molekularne in supramolekularne arhitekture. To je okrepljeno v primerih, ko ima substituent, povezan z delom fosfonske kisline, tudi strukturne značilnosti, ki povzročajo raziskave (npr. konformacijska prožnost, delokalizacija π-elektronov, sposobnost tvorbe H-vezi, med drugim).

Poročamo o sintezi nove fosfonske kisline, (2-okso-2-(tiofen-2-il)etil) fosfonske kisline (OTEPA; shema 1), skupaj z njeno strukturno in spektroskopsko karakterizacijo na molekularni ravni in v kristalni fazi. OTEPA je preprost derivat fosfonske kisline, ki se ujema s strukturnimi značilnostmi za prikaz znatnega števila konformerjev (ima pet različnih stopenj notranje rotacije, ki lahko povzročijo konformacijske izomere) in različne vrste intra/medmolekularnih interakcij H-tipa [prikazuje pet elektronegativni centri, plus delokaliziran obročni π-sistem, ki lahko deluje kot akceptorji H-vezi (donorji elektronov), in dve skupini OH, ki lahko delujejo kot donatorji H-vezi].

Glavni cilj tega članka je osvetliti različen pomen večjih intra- in medmolekulskih interakcij, ki obstajajo v izolirani molekuli spojine in/ali v kristalni fazi. Ti podatki so pomembni za izboljšanje razpoložljivega znanja o strukturnih značilnostih in lastnostih dela fosfonske kisline. teoretično smo raziskali konformacijski prostor molekule OTEPA, najbolj stabilne konformerje pa strukturno in spektroskopsko karakterizirali. Relativne stabilnosti konformerjev so razložene na podlagi strukturnih značilnosti spojine, intramolekularna H-vez, vzpostavljena med eno od OH skupin fragmenta fosfonske kisline in karbonilnim atomom kisika substituenta, je glavna intramolekularna interakcija, odgovorna za stabilizacija najnižjih energijskih konformerjev spojine.

Zelo zanimivo je bilo ugotovljeno, da je stik O⋯S med karbonilnim atomom kisika in atomom žvepla tiofenskega obroča (ki je podoben stiku tipa N⋯S, ki smo ga prej našli v drugih molekularnih sistemih) prav tako pomembna intramolekularna interakcija pri določanju stabilnost dveh najnižjih energijskih konformerjev OTEPA. Po drugi strani pa je v kristalu intramolekularna H-vez, ki stabilizira najnižje energijske konformerje izolirane molekule OTEPA, nadomeščena z medmolekularnimi H-vezmi, vzpostavljenimi s sosednjimi molekulami, tako da so izbrane konformacije v kristalni fazi strukture z višjo energijo. medtem ko je izoliran (z energijami, višjimi od energije najbolj stabilnega konformerja za več kot 13 kJ mol−1). OTEPA je torej zanimiv primer spojine, ki kaže konformacijsko izbiro po kristalizaciji, ki zahteva precejšnjo strukturno reorganizacijo.